Predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za izvršitev kaznivega dejanja ali so nastali kot posledica kaznivega dejanja, se lahko odvzamejo, če so v last storilca. Če niso v lasti storilca, se odvzem lahko izvede le, kadar to zahtevajo razlogi splošne varnosti ali moralni razlogi.[1] Varnostni odvzem predmetov je trajen in fakultatitven.[2]
Odvzem predmetov posega v ustavno zavarovano pravico do zasebne lastnine. Vendar pa je tak poseg v kazenskem postopku legitimen in ustavno dopusten, saj zasleduje zakonit cilj. Odvzem predmetov ne predstavlja nesorazmernega posega v lastninsko pravico in ni v neskladju z lastnikovo pravico do zasebne lastnine, kot je določeno v 33. členu Ustave Republike Slovenije.[3] Odvzem mora imeti preventivni učinek ter ukrep mora biti sorazmeren in nujen.[4]
Overjen prepis odločbe o odvzemu predmetov se vroči lastniku predmetov, če je ta znan. Lastnik ima pravico vložiti pritožbo zoper odločbo, če meni, da za odvzem predmetov ni zakonske podlage.
Lastnik predmetov, ki ni storilec kaznivega dejanja, nima na voljo lastninskega zahtevka (reivindikacijske tožbe), saj tak zahtevek ne more biti utemeljen, če izročitev predmetov preprečuje odločitev drugega državnega organa, izdana v zakonitem postopku. Zakonitost odločbe o odvzemu predmetov je treba preveriti v postopku, v katerem je bila odločba izdana.[5] To pomeni, da je edino pravno varstvo, ki ga ima lastnik odvzetega predmeta, pritožba zoper odločitev o odvzemu predmeta v kazenskem postopku. Pravdno sodišče ni pristojno za presojo odločitev, sprejetih v kazenskem ali drugem postopku. [6] Vendar pa pravica lastnika, da od storilca zahteva odškodnino za odvzeti predmet, s tem ni prizadeta.
Iz določb slovenskega Kazenskega zakonika (KZ-1) in Zakona o kazenskem postopku (ZKP) izhaja, da v Sloveniji odvzem predmetov ne pomeni razlastitve na podlagi zakona. V nasprotju s tem pa hrvaški Kazenski zakonik (KZ) v 79. členu izrecno določa, da odvzeti predmeti postanejo last Republike Hrvaške.
Poleg tega hrvaški zakon natančno ureja pravico lastnika odvzetega predmeta, ki ni storilec kaznivega dejanja, do povračila tržne vrednosti predmeta iz državnega proračuna, razen če je lastnik prispeval k temu, da je bil predmet namenjen ali uporabljen za kaznivo dejanje. Na Hrvaškem tako pride do razlastitve neposredno na podlagi zakona, pri čemer ima lastnik možnost zahtevati nadomestilo za odvzeti predmet.
Razlika med slovensko in hrvaško ureditvijo glede odvzema predmetov je zgolj nomotehnična, saj je skrajna pravna posledica v obeh primerih enaka. Zaradi narave reivindikacijske tožbe lastnik, ki ni storilec kaznivega dejanja, v pravdnem postopku ne more zahtevati vrnitve odvzetega predmeta. Tako v Sloveniji kot na Hrvaškem ima lastnik odvzetega predmeta pravico zahtevati odškodnino od storilca kaznivega dejanja.
[1] Glej Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, d.o.o., Ljubljana 2004, 498. Člen. Glej tudi drugi odstavek 73. Člena KZ-1.
[2] M. Šepec in ostali, Kazenski zakonik s komentarjem Splošni del, GV založba, Ljubljana 2021, str. 855.
[3] Glej US RS U-I- 186/09 in UP-878/09.
[4] Glej Sodbo III Kp 53470/2020 Višjega sodišča v Mariboru.
[5] Glej N. Plavšak, R. Vrenčur, Komentar Stvarnopravnega zakonika, Ljubljana 2019, str. 418.
[6] Ibidem.
