V nedavni sodni praksi je Vrhovno sodišče razjasnilo pomembno procesno vprašanje, povezano z molkom upravnega organa v postopkih po Zakonu o tujcih (ZTuj-2). Gre za odločitev, ki osvetljuje razliko med prvo izdajo dovoljenja za začasno prebivanje in podaljšanjem že obstoječega dovoljenja – razlika, ki ima pomembne posledice za to, kako lahko posameznik uveljavlja pravno varstvo v primeru molka organa.
V obravnavanem primeru je tožnica vložila tožbo zaradi molka organa, saj Upravna enota ni odločila o njeni vlogi za izdajo novega dovoljenja za začasno prebivanje tujca po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2. Upravno sodišče je tožbo zavrglo kot preuranjeno, ker je menilo, da gre v resnici za podaljšanje dovoljenja, pri čemer bi morala tožnica predhodno izčrpati redna pravna sredstva – torej vložiti pritožbo.
Vrhovno sodišče pa je zadevo obrnilo. V sklepu I Up 186/2024 je poudarilo, da iz vsebine vloge jasno izhaja, da je tožnica uveljavljala pravico do novega dovoljenja za prebivanje – in ne njegovega podaljšanja. V takem primeru pritožba ni dovoljena, razen v izrecno določenih primerih iz 87. člena ZTuj-2. To pomeni, da ima posameznik v primeru molka organa pravico takojšnje vložitve tožbe zaradi molka na upravno sodišče, skladno s tretjim odstavkom 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).
Bistvo presoje je torej v pravilni kvalifikaciji vloge – ali gre za izdajo prvega dovoljenja ali za podaljšanje obstoječega. Če gre za prvo izdajo po 51. členu ZTuj-2, pritožba ni dovoljena, zato tudi ni procesna ovira za neposredno vložitev tožbe. Če pa gre za podaljšanje, mora stranka pred tožbo zaradi molka najprej uporabiti redno pravno sredstvo – torej pritožbo.
Vrhovno sodišče je v obravnavani zadevi ugotovilo, da je Upravno sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka, saj ni pojasnilo, zakaj je vlogo obravnavalo kot zahtevo za podaljšanje dovoljenja, čeprav so bile tožbene navedbe jasne. Vrhovno sodišče je odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje.
