Znamka je pravica intelektualna lastnine, ki varuje znak, s katerim se označujejo blago in storitve. Ta je lahko sestavljena iz kakršnihkoli znakov, zlasti iz besed, vključno s priimki in imeni, ali iz slik, črk, številk, barv, oblike blaga ali njegove embalaže ali zvokov, če se lahko s temi znaki blago ali storitve določenega podjetja razlikuje ali razlikujejo od blaga ali storitev drugih podjetij ter ti znaki v registru lahko prikažejo na način, ki Uradu in drugim pristojnim organom ter javnosti omogoči jasno in natančno določitev predmeta varstva, ki je zagotovljeno njihovemu imetniku.
Za registracijo je potrebno, da je znak grafično prikazan na način, ki omogoča jasno in natančno določitev predmeta varstva. Znamka se pridobi z registracijo pri Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino (Urad RS), postopek pa traja tri mesece. Po registraciji znamka velja deset let, z možnostjo podaljšanja.
Zakon o industrijski lastnini (ZIL-1) loči med registriranimi znamkami, ki so pridobljene s prijavo in vpisom v register, ter neregistriranimi znaki, ki so zgolj v uporabi v gospodarskem prometu in nimajo statusa pravice industrijske lastnine. Kljub temu, da neregistrirani znaki nimajo statusa pravice industrijske lastnine, vseeno pod določenimi pogoji uživajo pravno varstvo. Neregistrirani znak se lahko zaščiti v okviru relativnih razlogov za zavrnitev registracije, kot jih določa 44. člen ZIL-1. Imetnik neregistriranega znaka, ki je bil v uporabi v gospodarskem prometu pred prijavo druge znamke, lahko pri Uradu vloži ugovor proti registraciji te znamke. Ugovor je možno vložiti v treh mesecih od objave prijave znamke, in če uspe, lahko prepreči registracijo znamke, ki bi sicer kršila pravice imetnika neregistriranega znaka.
Čeprav je registracija pomemben pogoj za pravno varstvo znamke, ima imetnik neregistriranega znaka tudi pravico zahtevati razveljavitev že registrirane znamke, če je le-ta registrirana v slabi veri, to je, če je prijavitelj vedel za obstoj podobnega znaka. Zahteva za ničnost registrirane znamke se lahko vloži tudi po izteku treh mesecev od objave prijave znamke, kar omogoča pravno varstvo tudi po končani registraciji. Poleg ugovora in zahteve za ničnost ima imetnik neregistriranega znaka na voljo še sodno varstvo. V skladu s 116. členom ZIL-1 lahko imetnik zahteva, da sodišče ugotovi, ali je znak, ki ga uporablja v gospodarskem prometu, enak ali podoben registrirani znamki druge osebe za podobno blago ali storitve. V primeru, da je znak, ki ga uporablja tožnik, splošno znan kot oznaka za njegove izdelke ali storitve že pred prijavo znamke, lahko sodišče izda odločbo, ki tožniku prizna status imetnika znamke. Za take zadeve je pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.
ZIL-1 torej neregistriranemu znaku omogoča določeno pravno varstvo skozi mehanizme ugovora, zahteve za ničnost in sodne poti, s čimer ščiti gospodarske interese imetnikov neregistriranih znakov.