Problematika kreditov v švicarskih frankih je v Republiki Sloveniji že dolgo znana in dodobra prežvečena tema. To ne zadeva zgolj medijskega diskurza in s predmetno tematiko prepolnih strokovnih publikacij, temveč se nanaša tudi na nacionalna sodišča. Dejstvo, da se sodna praksa pri tej problematiki spreminja in da Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: VSRS) zadeve v številnih primerih vrača v ponovno odločanje, je težko zanikati.
Če na problematiko pogledamo z distance, vidimo, da banke kot kreditodajalci vztrajno postavljajo nova vprašanja in s tem postopke odločanja podaljšujejo. Seveda ne gre trditi, da so za to odgovorne zgolj banke , te namreč uporabljajo mehanizme, ki jim jih omogoča pravni sistem. Dejstvo, ki se je skozi leta le še bolj izrazito pokazalo pa je, da največjo škodo zaradi tega nosijo potrošniki.
Zgovorno je tudi dejstvo, da je situacijo poskušal rešiti že zakonodajalec, vendar mu je to preprečilo Ustavno sodišče. Kot že omenjeno, rešitve vztrajno iščejo tudi sodišča prve in druge stopnje. V Odvetniški pisarni Gorjup se s to problematiko ukvarjamo že vse od začetka. Sodišče nam je v nekaj primerih tudi pritrdilo in odločilo, da mora banka kreditojemalcu vrniti znesek, ki presega glavnico, skupaj z zamudnimi obrestmi, kar je pravzaprav edina logična posledica ničnosti. Sodbe sicer niso postale pravnomočne, vendar same odločitve jasno nakazujejo, da slovensko sodstvo rešitve vidi in jih prepoznava.
Kljub navedenemu pa jasne in dokončne rešitve za potrošnike še vedno ni. Maja 2025 je VSRS na Sodišče Evropske unije naslovilo predhodno vprašanje glede pravice banke do nadomestila za obdobje, v katerem je potrošnik z denarjem lahko razpolagal. Trenutno se zdi, da so predmetne kreditne pogodbe zaradi nepoštenih pogojev nične. Odprto pa ostaja vprašanje, kaj ničnost dejansko pomeni za pogodbeni stranki, čeprav je zakon glede ničnosti jasen.
V naši pisarni smo ob številnih pogovorih s strankami, pregledu sodne prakse in preučevanju odgovorov, ki smo jih prejeli na lastne vloge, zaznali vidike, ki se nam zdijo posebej problematični in jim ostro nasprotujemo.
VSRS je v letu 2024 zavzelo stališče, da so zahtevki strank kondikcijske narave. Kaj je kondikcija za potrošnika, kreditojemalca pravzaprav ni posebej pomembno. Bistveno je le, da gre za zahtevek, ki mu omogoča, da od banke zahteva tisto, kar ji je moral plačati neupravičeno, torej tisto kar ji ne pripada. Sama opredelitev zahtevka je pomembnejša z vidika zastaranja, ki ga ureja 346. člen Obligacijskega zakonika, ki določi splošni petletni zastaralni rok. Nič od navedenega samo po sebi ni posebej sporno; bistveno bolj problematična pa je razlaga, kdaj začne zastaralni rok teči.
Sodišče je namreč, na podlagi obsežne razlage, zavzelo stališče, da začne zastaralni rok teči v trenutku, ko se je kreditojemalec zavedel škodljivih posledic nepoštenega pogoja. Po mnenju sodišča naj bi bilo to že takrat, ko je kreditni tečaj začel z izrazitejšim nihanjem oziroma ko so bili podpisani prvi aneksi.
V trenutku, ko so to opazili, bi se morali kreditojemalci po tej logiki obrniti na pravnega strokovnjaka, ki bi moral podati svoje mnenje in poskusiti preprečiti nastalo situacijo. Z drugimi besedami bi potrošniki in njihovi pravni zastopniki že ob prvih podražitvah morali vedeti, da je pogodba nična.
Zanimivo pa je, da je sodni sistem RS potreboval kar šest do sedem let, da je prišel do enakega zaključka, in šele nato začel dosojati ničnost spornih pogodb. V vmesnem obdobju so sodišča zahtevke potrošnikov, ki so želeli doseči ničnost, kategorično zavračala z različnimi argumenti, zakaj pogodbeni pogoji vendarle niso bili tako nepošteni, da bi pomenili ničnost pogodbe.
Več kot očitno se v Odvetniški pisarni Gorjup s tovrstnimi stališči ne strinjamo in jim tudi na sodišču ostro nasprotujemo. Takšna razlaga bi namreč pomenila, da je pogodba sicer res nična, vendar kreditojemalci zaradi instituta zastaranja niso upravičeni do vračila, in ostane jim samo sodba, s katero si pravzaprav ne morejo pomagati. Menimo, da je takšen zaključek popolnoma nedopusten in da je v tovrstnih situacijah potrebno zaščititi potrošnika. Ob tem, da razlaga sodišča tudi na teoretični ravni povzroča različne paradokse, ki naj za zdaj ostanejo v naši sejni sobi, smo opazili tudi druge težave, ki so pri problematiki ključne in bi nanje želeli opozoriti.
Slovenska sodišča so v preteklem obdobju pri odločanju o začasnih odredbah nesistematična. V določenih primerih so prošnje tudi zavrnila. To je posebej problematično, ker gre za institut, ki bi lahko pomenil zadržanje aktivnih obveznosti, ki jih imajo kreditojemalci v razmerju do bank na podlagi sporne kreditne pogodbe. Zakon (272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju) to tematiko ureja tako, da določa, da mora predlagatelj, torej dolžnik, verjetno izkazati enega od treh predpisanih pogojev. V primeru švicarskih frankov je to prvi pogoj, ki začasno odredbo omogoča, če obstaja nevarnost, da bo uveljavljanje terjatve onemogočeno ali precej oteženo.
Stališče Odvetniške pisarne Gorjup je, da kreditojemalci pogoj nedvomno izpolnjujejo. Pri presoji je namreč bistven prej omenjeni judikat VSRS, ki naslavlja kondikcijski zahtevek in zastaralni rok. Na njegovi podlagi kreditojemalec ni upravičen do vrnitve preplačanega zneska, oziroma bolje rečeno – je upravičen, vendar tega zaradi zastaranja ne more uveljavljati. To v končni fazi pomeni, da kreditojemalci še vedno plačujejo previsoke obroke, ki jih banke ne bodo nikoli vrnile.
Dober primer škode, ki nastaja in bo še nastajala, če bo sodišče vztrajalo pri trenutni razlagi, je postopek, ko je bila začasna odredba zavrnjena, z delno sodbo pa je bilo odločeno, da je pogodba res nična, vendar bo glede odločitve o kondikcijskem zahtevku sodišče počakalo na odgovor Sodišča Evropske unije v postopku predhodnega odločanja, ki je bil vložen s sklepom II Ips 14/2025 z dne 21. maja 2025. Pomembno je poudariti, da je tovrstne zahtevke v preteklosti načeloma priznavalo in potrošnike zaščitilo.
Navedeno v praksi pomeni, da bodo morali kreditojemalci obroke plačevati vsaj še do pravnomočnosti sodbe. Nekoliko nenavadno je, da se pri tem – po izkušnjah iz naših primerov – sodišča ne sklicujejo na nobeno novo sodno prakso, temveč so preprosto obrnila ploščo in zavzela stališče, da predlagatelji ne zadostijo standardu verjetnosti, ki je potreben za odobritev začasne odredbe. Kar je še bolj nenavadno, je, da so v nadaljevanju postopka sodišča sama odločila, da je pogodba nična.
