Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi II Ips 58/2025 sprejelo pomembno stališče glede zastaranja zahtevkov kreditojemalcev v sporih zaradi kreditov v švicarskih frankih (CHF). Ključno vprašanje postopka je bilo, kdaj začne teči zastaralni rok za vračilo zneskov, ki jih je potrošnik plačal na podlagi nepoštenih pogodbenih pogojev oziroma nične kreditne pogodbe.
Sodišče je poudarilo, da se potrošnik z nepoštenostjo pogodbenega pogoja nedvomno lahko seznani najpozneje s pravnomočno sodno odločbo, s katero je ugotovljena ničnost kreditne pogodbe oziroma posameznega pogodbenega določila. Šele takrat lahko potrošnik zanesljivo presodi, ali bo vložil zahtevek za vračilo preplačil oziroma kondikcijski ali odškodninski zahtevek, zato zastaralni rok za kondikcijski zahtevek, ki temelji na nični kreditni pogodbi, začne teči najkasneje z dnem pravnomočnosti takšne sodne odločbe.
Vrhovno sodišče je ob tem posebej poudarilo, da ne gre za objektivno vezanost začetka teka zastaralnega roka na samo izdajo sodbe ali na prenehanje pogodbenega razmerja. Pravna pomembnost pravnomočne sodne odločbe je v tem, da predstavlja časovno točko, iz katere je mogoče sklepati, da se je potrošnik najpozneje takrat seznanil oziroma bi se lahko seznanil z nepoštenostjo pogodbenih pogojev in pravnimi posledicami te nepoštenosti. Gre torej za vprašanje subjektivne zaznave konkretnega potrošnika.
Pomembno pa je tudi nadaljnje stališče sodišča, da se lahko potrošnik z nepoštenostjo pogodbenega pogoja seznani že prej, vendar mora v takem primeru banka to tudi dokazati. Dokazno breme je na ponudniku kredita, ki mora predložiti konkretne in posebne dokaze, povezane prav z razmerjem do posameznega potrošnika. Splošne trditve o medijski izpostavljenosti problematike kreditov v CHF ali sklicevanje na splošno znano javno razpravo ne zadostujejo.
Vrhovno sodišče se je pri tem oprlo tudi na prakso Sodišča Evropske unije in poudarilo, da institut zastaranja ne sme čezmerno otežiti uresničevanja pravic, ki jih potrošnikom zagotavlja Direktiva 93/13/EGS o nedovoljenih pogodbenih pogojih. Če bi se štelo, da je bila problematika kreditov v CHF zaradi medijske odmevnosti enako znana vsem kreditojemalcem, bi to dejansko pomenilo enoten zastaralni rok za vse potrošnike, ne glede na njihove konkretne okoliščine, kar bi bilo v nasprotju z načelom učinkovitosti varstva potrošnikov.
