15. maja 2014 je evropski parlament in Svet sprejel uredbo o določitvi postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov z namenom olajšanja čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah. S to uredbo se je določil postopek, ki bo upniku omogočal, da pridobi evropski nalog za zamrznitev bančnih računov, katerega namen je, da preprečuje, da bi bila s prenosom ali dvigom sredstev, ki jih ima dolžnik na bančnem računu v državi članici, ogrožena poznejša izvršitev upnikovega zahtevka do zneska navedenega v nalogu. Evropski nalog za zamrznitev bančnih računov lahko upnik uporabi preden v državi članici začne postopek v glavni stvari zoper dolžnika ali v kateri koli fazi takega postopka, vse do izdaje sodne odločbe ali sklenitve sodne poravnave. Lahko pa se uporabi tudi ko upnik že ima v roki sodno odločbo, sodno poravnavo ali javno listino, ki določa, da mora dolžnik poplačati upnikov zahtevek.
Evropski nalog za zamrznitev bančnih računov sodišče izda, če upnik predloži zadostne dokaze, na podlagi katerih sodišče ugotovi, da je ukrep nujen, ker obstaja dejansko tveganje, da bo brez takega ukrepa poznejša izvršitev upnikovega zahtevka zoper dolžnika ovirana oziroma precej otežena. Pri tem je potrebno poudariti, da mora upnik izkazati subjektivno nevarnost, da bi bila brez uporabe takega ukrepa, poznejša izvršitev upnikovega zahtevka ovirana oziroma otežena. Poleg izkaza nevarnosti, pa v kolikor upnik še ni pridobil sodne odločbe, sodne poravnave ali javne listine, v kateri je določeno, da mora dolžnik poplačati njegov zahtevek, predložiti tudi zadostne dokaze, na podlagi katerih sodišče lahko ugotovi, da bo verjetno uspel v glavni stvari zahtevka zoper dolžnika. Tretji pogoj za izdajo evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov, ki ga mora izpolniti upnik (v kolikor nima sodne odločbe, sodne poravnave ali notarskega zapisa), pa je, položitev varščine v višini zahtevka, saj upnik odgovarja za vsakršno škodo, ki jo dolžnik utrpi zaradi evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov po krivdi upnika, pri čemer dokazno breme nosi dolžnik. Glede pogojev za izdajo evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov lahko v našem nacionalnem pravu potegnemo vzporednico s pogoji za izdajo začasne odredbe, namreč za izdajo začasne odredbe je prav tako potrebno izkazati verjetnost obstoja terjatve ter nevarnost, v določenih primerih pa ja potrebno tudi položiti varščino, v kolikor tako odloči sodišče.
Do neke mere je sicer možno doseči zamrznitev sredstev v državah članicah že sedaj, na podlagi Bruseljske uredbe I, vendar je največjo težavo do sedaj predstavljalo dejstvo, da upnik največkrat nima podatka o transakcijskem računu dolžnika v državi članici. Uredba EU št. 655/2014 je to težavo delno odpravila. Uredba predvideva tri načine na podlagi katerih lahko upnik pride do podatkov o transakcijskem računu dolžnika v državi članici. Prvi način je, da sodišče v državi članici samo vpogleda v register podatkov, drugi način je, da banke posredujejo podatke sodišču na njegovo zahtevo, tretji način pa je, da sodišče razpiše narok na katerega povabi dolžnika in zahteva, da te podatke razkrije. Pomembno je izpostaviti, da se lahko vsaka država članica sama odloči na kateri način bo sodišče pridobivalo podatke ter jih posredovala upniku. Problem bi se znal pojaviti predvsem pri državah, kjer je visoko cenjena bančna tajnost, saj bodo največkrat izbrale možnost, ki pa je zagotovo najmanj zanesljiva, saj zagotovo dolžniki ne bodo želeli prostovoljno razkriti teh podatkov. V vsakem primeru pa uredba določa, da je dovolj, da upnik v predlogu za izdajo evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov, navede zgolj podatek pri kateri banki ima dolžnik odprt transakcijski račun in ne bo potrebna navedba številke transakcijskega računa. Za pridobitev podatkov o transakcijskih računih dolžnika v državah članicah, bo upnik načeloma moral imeti pravnomočen izvršilni naslov, vseeno pa bo lahko zahtevo za pridobitev podatkov podal tudi na podlagi sodne odločbe, sodne poravnave ali javne listine, ki še ni izvršljiva in je znesek, ki naj se zamrzne, glede na ustrezne okoliščine precejšen in je predložil zadostne dokaze, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da so informacije o računu nujno potrebne, ker obstaja tveganje, da bo brez takih informacij poznejša izvršitev upnikovega zahtevka zoper dolžnika verjetno ogrožena in bi se lahko zaradi tega finančno stanje upnika bistveno poslabšalo.
Evropski nalog za zamrznitev bančnih računov se izda v enostranskem postopku zato, da se zagotovi učinek presenečenja. V kolikor bi bil dolžnik predhodno obveščen, da je upnik vložil predlog za izdajo evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov, bi lahko vsa sredstva, ki jih ima na transakcijskem računu v državi članici, prenakazal drugam. Kljub temu, da je poskrbljeno za učinek presenečenja, pa je zagotovo ena od pomanjkljivosti uredbe ta, da se dolžniku z evropskim nalogom lahko zamrznejo samo tista sredstva, ki jih ima na transakcijskem računu na dan, ko banka prejme nalog. Teh pomanjkljivosti se evropski parlament in Svet zavedata in sta vsled tega v 53. členu navedla, da bo Evropska komisija do 18. januarja 2022, ko bo morala pripraviti poročilo, spremljala in proučila ali bi se na podlagi naloga za zamrznitev lahko zamrznili zneski, knjiženi na dolžnikov račun po izvedbi naloga.
Novosti, ki jih prinaša Uredba EU št. 655/2014 predstavljajo premik naprej v čezmejni izterjavi, predvsem, ker bodo upniki lahko prišli do podatkov o transakcijskih računih dolžnikov v državah članicah, vendar predstavlja ta uredba zgolj korak v smeri lažje izterjave dolgov v državah članicah, nikakor pa ne končni cilj.
50. člen Uredbe, ki določa katere informacije so dolžne zagotavljati države članice bo pričel veljati 18. julija 2016, celotna uredba pa bo stopila v veljavo z 18. januarjem 2017.
