ALI DOLOČBE SPECIALNEGA DELA OBLIGACIJSKEGA ZAKONIKA IZKLJUČUJEJO DOLOČBE SPLOŠNEGA DELA OBLIGACIJSKEGA ZAKONIKA?

Dne 2. 6. 2022 so tožeče stranke po svojih pooblaščencih odvetnici Vesni Gorjup Zupančič in drugih iz Maribora vložile tožbo zoper toženo stranko zaradi sklenitve darilne pogodbe oziroma izpolnitve obljube darila s sklenitvijo te pogodbe. Tožena stranka je s pokojnim očetom tožečih strank sklenila pogodbo v obliki notarskega zapisa, v katerem je tožena stranka dala darilno obljubo, da bo v primeru, če je obdarjenec, pokojni oče, ne preživi določene stvarne pravice in premoženje prenesla na obdarjenčeve otroke (tožeče stranke).
Sodišče prve stopnje (v nadaljevanju: Okrožno sodišče) je sicer v svoji sodbi pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je nepravilno odločilo, da tožeče stranke uveljavljajo svojo pravico na podlagi darilne obljube za primer smrti v skladu s 545. čl. OZ. Namreč podlaga za vložitev tožbenega zahtevka tožečih strank temelji na določilih pogodbe v korist tretjega v skladu s 126. členom OZ, kateremu pa Okrožno sodišče v svoji sodbi ni sledilo in vsled temu tožbeni zahtevek tožečih strank v celoti zavrnilo.
Svojo utemeljitev je Okrožno sodišče oprlo na sklicevanje na splošno pravilo, da specialnejša določba razveljavlja splošnejšo, v smislu, da se obravnavana darilna pogodba za primer smrti ne more interpretirati pod določila o pogodbi v korist tretjega, saj gre za specialnejši predpis. V posledici tega so bile tožeče stranke primorane vložiti pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kateri pa je sledilo in ugodilo sodišče druge stopnje (v nadaljevanju: Višje sodišče).
Višje sodišče je v svoji sodbi razsodilo, da Okrožno sodišče nerazumljivo razlaga darilno pogodbo za primer smrti, ki sploh ni podlaga zahtevka, prav tako pa so brez osnove navedbe Okrožnega sodišča, da se za darilno pogodbo ne morejo uporabljati določila zakonika o pogodbi v korist tretjega, ker naj bi šlo za določila splošnega dela OZ. O pogodbi v korist tretjega govorimo, kadar se slenitelja pogodbe (promisar in promitent) dogovorita, da bo izpolnitev pogodbe upravičena zahtevati tretja oseba (beneficiar). V obravnavani zadevi je tožena stranka nastopala v vlogi promisarja in se je z obljubo darila zavezala promitentu (pokojnemu možu), da bo po njegovi smrti izpolnila darilno obljubo v korist njegovih otrok – tožečih strank. V nobenem primeru pogodb iz posebnega dela z opredelitvijo pogodbenih strank ni izključena uporaba pogodbe v korist tretjega, ko je pogodba neposredno sklenjena med promisarjem in promitentom v korist beneficiarja. V svoji obrazložitvi se Višje sodišče pridružuje stališču tožeče stranke, da velja splošni del obligacijskega zakonika, torej tudi določbe o institutu pogodbe v korist tretjega za pogodbe, ki so urejene v posebnem delu OZ. Tudi nobena izmed določb OZ, ki ureja darilno pogodbo ne določa, da za darilno pogodbo ni mogoče uporabiti instituta v korist tretjega oziroma, da je njegova uporaba izključena.
V luči navedenega je Višje sodišče ugodilo pritožbi tožečih strank.
Sodba Višjega sodišča jasno ponazarja, da je potrebno pri razlagi pogodb upoštevati tako splošne kot tudi specialne določbe Obligacijskega zakonika. Pomembno je, da se pri tem ne omejimo zgolj na določbe, ki urejajo specifično vrsto pogodbe, ampak upoštevamo tudi splošna določbe obligacijskega prava, četudi recimo se izključno ne navede položajev strank. V obravnavanem primeru je Višje sodišče pravilno ugotovilo, da je pogodba, ki jo je sklenil pokojni oče tožečih strank s toženo stranko, v bistvu pogodba v korist tretjega, čeprav je bila formalno oblikovana kot darilna pogodba za primer smrti.