Vrhovno sodišče je v sodbi VIII Ips 19/2024 z dne 17.12.2024 ponovno izpostavilo ključno odgovornost delodajalca pri varovanju pravic delavcev, še posebej v okoliščinah, ko pride do sprememb ali prenehanja delovnega razmerja. Opozorilo je, da je delavec v takem razmerju pogosto v šibkejšem, podrejenem položaju in običajno nima zadostnega pravnega znanja. Prav zato ima delodajalec dolžnost, da ga jasno, razumljivo in nedvoumno seznani z njegovimi pravicami.
To še posebej velja v primerih, ko delodajalec namesto redne odpovedi iz poslovnega razloga delavcu predlaga sklenitev sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Sodišče je poudarilo, da ni dopustno zgolj domnevati, da delavec razume posledice takšnega dokumenta. Delodajalec mora delavcu konkretno pojasniti, katere pravice lahko s podpisom sporazuma izgubi, na primer pravico do odpravnine ali odpovednega roka, do katerih bi bil sicer upravičen ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Poleg tega je sodišče opozorilo na možnost prevare, do katere lahko pride, če ena stranka drugo zavede, ji prikrije pomembne informacije ali poda neresnične navedbe, zaradi česar ta sklene pravni posel, ki ga v nasprotnem primeru ne bi. Takšna ravnanja so v nasprotju z načelom poštenosti in zaupanja, ki mora vladati v delovnih razmerjih.
Vrhovno sodišče je v obrazložitvi poudarilo tudi, da se delavec ne more veljavno odpovedati svojim zakonsko določenim oziroma kogentnim pravicam v času trajanja delovnega razmerja. Če do odpovedi teh pravic pride kot posledica zavajanja ali prikrivanja informacij s strani delodajalca, takšna odpoved ni pravno dopustna.
Z omenjeno sodbo je sodišče znova jasno začrtalo meje odgovornosti delodajalcev ter poudarilo pomen njihove aktivne vloge pri zaščiti delavčevih pravic, zlasti v ključnih trenutkih delovnega razmerja.
