Ustavno sodišče v postopku za oceno ustavnosti, začetem na podlagi zahteve Vrhovnega sodišča odločalo o ustavnosti 184. člena Obligacijskega zakonika, ki je v prvem odstavku določal, da terjatev za povrnitev nepremoženjske škode, ki jo je utrpel pokojni, preide na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom, in da je pod enakimi pogoji ta terjatev lahko predmet odstopa, pobota in izvršbe.
Pri prehodu terjatve za nepremoženjsko škodo na dediče, se je pojavilo vprašanje procesnega nasledstva v primeru, ko je tožnik, ki je v nekem postopku uveljavljal odškodnino za nepremoženjsko škodo umrl pred pravnomočnostjo sodbe. V skladu z razveljavljenim 184. členom je terjatev za nepremoženjsko škodo prešla na dediče le, če je že bila priznana s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom. Terjatev na dediče tako ni prešla, če je oškodovanec umrl tekom postopka, s čimer pa so bili v neenak položaj dediči tistih oškodovancev, ki so utrpeli nepremoženjsko škodo in že izrazili voljo za povrnitev odškodnine za nastalo škodo. Položaj dedičev je bil odvisen le od okoliščine, ali oškodovanec umrl v času trajanja pravdnega postopka za plačilo odškodnine, ali po že pravnomočnem končanem postopku. Ustavno sodišče je sklenilo, da za takšno razlikovanje ne obstaja razumen razlog ter 184. člen Obligacijskega zakonika z ustavno odločbo opr. št. U-I-213/15 razveljavilo. Razveljavljena določba je bila v neskladju z ustavno zagotovljenim načelom enakosti, ki določa, da smo ljudje pred zakonom enaki in prepoveduje razlikovanje, kadar za to ne obstaja razumen razlog.
V skladu z odločitvijo Ustavnega sodišča terjatev za nepremoženjsko škodo preide na dediče oškodovancev, če je oškodovanec, ki je utrpel nepremoženjsko škodo izrazil voljo, da za utrpljeno škodo dobi zadoščenje v obliki denarne odškodnine, in to ne glede na to, ali je postopek tudi že pravnomočno končan, kot tudi ne glede na to ali je bil v postopku dosežen pisni sporazum.
